Ko hobi postane poklic

Prvega septembra bo minilo eno leto od kar sem se registrirala kot samostojna podjetnica in otvorila spletno stran, na kateri sedaj lahko bereš ta zapis. Od septembra lani tako ne fotografiram zgolj za svoje veselje, temveč tudi za veselje strank, ki so bile sprva popolni tujci, sedaj pa bi nekatere lahko že skoraj uvrstila med prijatelje. Ali je moja ljubezen do fotografiranja sedaj kaj manjša, ko je hobi postal poklic?

V zadnjih dveh letih sem bila v stiku s kar nekaj domačimi in tujimi profesionalnimi fotografi, ki so občasno potožili, da od kar so se začeli s fotografijo profesionalno ukvarjati, nimajo več enakega veselja kot so ga imeli, ko se niso rabili ukvarjati s strankami in so fotografirali kar in kadarkoli so želeli. Čeprav me je mikalo v glavi zamahniti z roko in si misliti “pri meni ne bo tako”, si nisem mogla pomagati, da me ne bi zaskrbelo. V fotografiranju psov in konjev sem namreč spoznala, kaj pomeni živeti in uživati v trenutku. Moji možgani namreč ves čas švigajo nazaj in naprej ter le redko zajamejo sapo. Pri fotografiranju in urejanju fotografij pa čas obstane, ne razmišljam o tem kako sem včeraj pozabila nekomu poslati email, kaj bom zvečer počela s psi ali kaj bo če bo, temveč samo kako lep prizor imam pred sabo. To izgubiti bi pustilo v meni veliko praznino. Čeprav sem v “biznisu” komaj eno leto, mislim, da je skrb (vsaj zaenkrat) odveč, v nadaljevanju pa ti povem 5 stvari, ki me držijo zelo “zagreto”.

1.Čudovite stranke

Vem, pogosto se hvalim kako zelo super stranke imam, pa vendar me vedno znova preseneti kakšno srečo imam. Velikokrat se na fotografiranjih komaj poslovim in komaj čakam, da se ponovno vidimo na ogledu fotografij! Tako je bilo tudi na današnjem dobrodelnem fotografiranju. Kljub zgodnjemu vstajanju, sem pozno popoldan še vedno polna energije in pod vtisom jutranje zabave. Ne vem kaj delam prav, sem pa resnično hvaležna in stranke so (ste) definitivno razlog, zakaj uživam pri delu (P.S. ta zapis piše sicer precej introvertirana oseba)

2. Neprestano učenje

Kar me zelo pritegne pri fotografiji je, da je nikoli zares popolnoma ne obvladaš. Lahko si strokovnjak v eni ali več zvrsteh, vendar se lahko vedno nekaj novega naučiš ali nekaj novega poizkusiš. Na primer, moj trenutni fokus je na izboljšanju svojega znanja poziranja ljudi in odkrivanje meni nove oz. druge zvrsti fotografije, ki upam, da jo bom lahko kmalu povezala s psi. Ko bo novo znanje skozi prihodnje mesece postalo rutinsko, se bom lotila nečesa novega - imam že nekaj idej, predvsem pa veliko željo, ki upam, da jo uresničim do takega časa prihodnje leto. Učenje in poizkušanje novih stvari me ne samo veselijo, temveč pogosto tudi držijo pokonci ponoči. Seveda bi to veljalo tudi, če bi fotografiranje ostalo le hobi, ampak želja po neprestanem učenju ne prihaja le iz ljubezni do fotografije, temveč tudi občutka odgovornosti do svojih strank.

3. Tekmovanja

Joj, ko bi vsaj bila cenejša. Razbijanje glave ob urejanju fotografije, trenutki vznemirjenja, ko kliknem na gumb “submit” pa odštevanje do dneva razglasitve, meni je to čista droga. Ob sami razglasitvi se nato ponavadi le nasmehnem ali namrščim (odvisno od rezultata) in čez par trenutkov pozabim, da je karkoli bilo medtem ko gledam v koledar kdaj je kakšen nov rok za oddajo. Mi pa ogromno pomeni, ko (malo ali veliko) “štempiljko” dobijo fotografije strank s fotografiranj, mini fotografiranj ali dobrodelnih fotografiranj. Kadar fotografiram Mangota ali Neli lahko namreč večkrat poizkusim, ne samo na isti dan, temveč v istem tednu ali mesecu. Navadno tudi fotografiram samo na enem izbranem mestu. Na fotogranjih strank pa imam eno možnost ter največ 2 ali 3 poizkuse predno se premaknemo na drugo lokacijo ali poiskusimo nekaj novega. Tako da moram v parih minutah predlagati položaj psa in svetovati kako psa postaviti v ta položaj, povedati Janu od kje naj “moti” psa, zadeti kompozicijo, zadeti oko v fokus in pritisniti na sprožilec v pravem trenutku. In ko na koncu dobiš veselo stranko IN potrditev priznane fotografske institucije, kaj čes lepšga?!

4. Cilji

Ta točka se malo navezuje na prejšnji dve. Letos sem imela na primer cilj se bolj posvetiti tekmovanjem, za naslednje leto pa imam malo drugačne cilje, ne samo neposredno fotografske, temveč tudi poslovne. Ne predstavljam si, da bi brezciljno tavala po svetu, bolj pogosto se mi zgodi, da se nekateri cilji izključujejo med seboj, ker v dnevu ni dovolj časa in je zato potrebno prioritizirati. Ampak tudi če se za kakšno leto zamaknejo, o veliko meni pomembnih ciljih ne bi sanjarila, če ne bi hobija spremenila v poklic in za to priložnost v življenju sem zelo hvaležna.

5. Izzivi

Tudi teh seveda nikoli ne zmanjka. Lansko leto tak čas sva si z Janom razbijala glavo pri ustvarjanju te spletne strani, pred nekaj meseci nisem imela pojma kaj sem počela, ko sem oddajala obrazec za odmero dohodnine in še vedno ne vem kako narediti učinkovit facebook ad. Ampak kaj naj rečem, fin občutek je razbiti oreh ali doživeti “aha” trenutek in kljub temu, da se mi kdaj meša od frustracije, ko pogledam nazaj, sem hvaležna za vsak izziv.