Naša izkušnja z mastacitomi pri psih
Čez nekaj dni bo minilo pol leta od kar sva z Janom pri Neli odkrila majhno zatečeno ranico, za katero se je izkazalo, da gre za mastacitom - eno najpogostejših oblik raka pri psih. Čeprav je zelo pogost, zanj do tedaj še nisem slišala, zato sem se odločila da napišem ta (zelo laičen) blog zapis o naši izkušnji. Poudariti želim, kako pomembno je, da ob vsaki nenavadni spremembi čim prej obiščete veterinarja, saj lahko s hitrim ukrepanjem rešite življenje svojemu psu. Zapisu sem dodala tudi fotografije, ki niso za občutljive!
Kaj so mastacitomi?
Mastacitomi so vrsta kožnega raka, ki se začne v celicah imenovanih mastociti. Te celice so prisotne v koži in drugih tkivih psa ter so del imunskega sistema. Problem nastane, če postanejo maligne in se začnejo nekontrolirano deliti ter tvoriti tumorje. Ti tumorji se navadno kažejo kot izbokline ali otekline na koži psa (tudi na in v srmrčku!), redkeje se pojavijo v notranjih organih. Posamezen mastacitom je lahko stabilen ali zelo počasi napredujoč, lahko pa je tudi izjemno agresiven.
Kako prepoznati mastacitome pri psu?
Prepoznavanje mastacitomov pri psu je ključno za zgodnje zdravljenje. Nekaj najpogostejših znakov, na katere je potrebno biti pozoren:
Izbokline ali otekline na koži: Mastacitomi se običajno pojavijo kot trdne, okrogle izbokline ali otekline na koži. Barva tumorja se lahko spreminja od rožnate do rdeče ali modro-črne.
Srbenje ali draženje: Pogosto mastacitome spremlja srbečica na območju okoli tumorja.
Izpadanje dlake: Na mestu mastacitoma se lahko pojavi izpadanje dlake.
Razjede: Tumorji se lahko razjedajo, kar povzroča izcedek ali krvavitev.
Prav vse naštete znake je imela tudi Neli, se je pa potrebno zavedati, da so te bulice lahko zelo majhne - pri Neli smo kasneje ob zelo temeljitem pregledu našli še dva mastacitoma, največji (na fotografiji) je imel premer približno 1 cm, najmanjši pa je bil na otip velik kot čisto droben kamenček. “Plešast” in z razjedo je bil samo največji, ostala dva sta se skrivala pod dlako. Na velikem psu z gosto dlako je to zelo težko zatipati in sama sreča, da je pri Neli eden zakrvavel! Z Janom sva sicer mislila, da gre za malo čudno ranico, sem pa fotografijo rane poslala Mangovi vzrediteljici Manci, ki je tudi veterinarka in zelo sem ji hvaležna, da me je takoj napotila v veterinarsko ambulanto. Po nekaj dneh se je namreč rana zaprla in ostala je le še manjša bulica, ki pa meni ni zgledala prav nič nevarna. Termina v veterinarski ambulanti nisem odpovedala in tako smo prišli do diagnoze.
Veterinarka je na pregledu s tanko iglo vzela vzorec iz bule, ga dala pod mikroskop in nama povedala, da gre za mastacitom ter kaj to pomeni. Predlagala je čim hitrejšo kirurško odstranitev, ker pa smo ob temeljitem pregledu našli še dva prej omenjena tumorja, je najprej na vrsto prišla analiza tkiv iz jeter, vranice in bezgavk, da bi videli ali se je rak že razširil po telesu. Čakanje na rezultate je bilo izjemno mukotrpno. Tisti teden je bil grozen, vsako jutro sem komaj zbrala voljo, da sem vstala iz postelje, prejokala sem potoke. Ker ti tumorji vsebujejo veliko histamina, je morala Neli v vmesnem času jemati tudi precej visoke doze antihistaminikov. Slednji naj bi tumorje skrčili, predvsem pa preprečili anafilaktični šok med operacijo (vem, same grozne besede). Tumorji so se res skrčili (če ne bi veterinarka s črnim flomastrom narisala na Nelino kožo njihove lokacije, jih sploh ne bi več našli), so pa antihistaminiki povzročili tudi, da je Neli vsakih nekaj ur morala ven lulat, in to zelo zelo hitro. Tudi sredi noči sta z Janom dobesedno tekla ven, da niti na dvigalo nista čakala. Na srečo so po nekaj dneh prišli rezultati analize organov, ki so bili brez metastaz (juhu!).
Sledila je operativna odstranitev vseh treh tumorjev. Uf, je Neli grozno zgledala, ko sva jo prišla iskat v kliniko in odpeljala domov. Bila je res pod močnimi pomirjevali pa še rane so bile čisto sveže, se mi še sedaj naježi koža, ko se spomnim. So se pa rane iz dneva v dan izjemno hitro celile, Neli je tudi postajala vedno bolj podobna sebi - ves čas lačna in željna crklanja, tako da se je tudi najino razpoloženje z Janom iz dneva v dan izboljševalo. Najbolj srečna pa sva bila, ko so prišli še rezultati analize tumorjev, ki so pokazali, da so uspeli v kliniki popolnoma odstraniti tumorje, tako da je bila Neli tudi uradno “cancer-free”!
Čeprav je brazgotine že zdavnaj prekrila dlaka in je Neli isti pes kot je bila v začetku leta, brez kakršnih koli posledic, pa se je nama z Janom kar močno naselil strah v kosti. Mastacitomi se namreč radi ponavljajo in obstaja možnost, da bomo morali še enkrat skozi vse to.
Nazadnje bi se želela še iz srca zahvaliti vsem, ki ste nama bili takrat v oporo, posebej pa bi izpostavila:
Manco (FlexFizio)
Stašo (Astra Pet&Vet)
Ekipo iz Doget
Ekipo iz Pasji.net
Ekipo iz Dog DeLuxe